PAL, NTSC, SD, HD, HDV in kakovost digitalizacije videa
Pri digitalizaciji starih kaset je pomembno razumeti razliko med izvirno kakovostjo posnetka, ločljivostjo datoteke in tem, kaj je mogoče izboljšati. Stara kaseta ne postane pravi HD posnetek, lahko pa jo pretvorimo v stabilno, uporabno in varno digitalno obliko.
PAL in NTSC
PAL je bil glavni televizijski standard v Evropi, tudi v Sloveniji. NTSC se je uporabljal predvsem v ZDA, Kanadi, na Japonskem in v nekaterih drugih državah. Če imate kasete iz tujine, je lahko zapis NTSC, tudi če je kaseta videti popolnoma enako kot evropska.
Pri digitalizaciji je pomembno, da se posnetek predvaja z opremo, ki podpira pravi standard. Napačen standard lahko povzroči črno-belo sliko, nestabilno sliko, napačno hitrost ali sploh brez slike.
PAL ima običajno 25 slik na sekundo oziroma 50 polslik na sekundo, NTSC pa približno 29,97 slik na sekundo oziroma 59,94 polslik. Pri starih analognih kasetah je treba upoštevati tudi prepleteno sliko, zato pretvorba ni samo vprašanje širine in višine slike.
SD, HD, Full HD in 4K
VHS, VHS-C, Video8, Hi8 in večina starih domačih kaset so formati standardne ločljivosti, torej SD. Tipična digitalna datoteka je lahko na primer 720 x 576 za PAL ali 720 x 480 za NTSC, vendar to ne pomeni, da ima VHS dejansko toliko čistih podrobnosti kot sodoben digitalni video.
HD običajno pomeni 1280 x 720, Full HD 1920 x 1080, 4K pa približno 3840 x 2160. Če VHS pretvorimo v Full HD datoteko, to ne ustvari novih podrobnosti. Gre samo za povečavo. Zato je pogosto bolj smiselno narediti kakovosten SD ali zmerno obdelan MP4, kot pa umetno povečevati datoteko.
Pri formatih, ki so bili že posneti v HD, kot je HDV, je drugače. Tam je izvirni zapis lahko 720p ali 1080i in se ga splača prenesti v ustrezni ločljivosti.
HDV in prepletena slika
HDV je digitalni video format, ki se je pogosto zapisoval na MiniDV kasete. Uporabljal se je za HD snemanje v času, ko kamere še niso množično snemale neposredno na kartice. Pogosti zapisi so 720p ali 1080i.
Oznaka 1080i pomeni prepleteno sliko. To je starejši televizijski način, kjer je slika sestavljena iz polslik. Pri pretvorbi za današnje zaslone je pomembno pravilno razpletanje, sicer se pri gibanju lahko pojavijo črte ali nazobčani robovi.
Pri HDV je smiselno ohraniti več kakovosti kot pri VHS, ker je izvirnik digitalen in ima več podrobnosti. Končna datoteka je lahko večja, vendar je to upravičeno, če je posnetek dobro ohranjen.
Kaj lahko pričakujete po formatih?
| Format | Tipična kakovost | Realno pričakovanje |
|---|---|---|
| VHS / VHS-C | Analogni SD, mehkejša slika | Uporabna MP4 kopija, dobra za arhiv in ogled, ne pravi HD. |
| S-VHS / Hi8 | Boljša analogna SD slika | Več podrobnosti kot VHS, odvisno od kamere in traku. |
| Video8 | Analogni SD | Podobno kot stare domače kamere, pogosto mehka slika in šum pri slabši svetlobi. |
| Digital8 / MiniDV | Digitalni SD | Čistejši prenos, če je trak dober; lahko zelo uporaben rezultat. |
| HDV | Digitalni HD | Smiselno ohraniti HD ločljivost in paziti na 1080i razpletanje. |
| Betacam SP | Profesionalni analogni SD | Pri dobrem masterju lahko zelo kakovosten SD arhiv. |
| Digital Betacam / MPEG IMX | Profesionalni digitalni SD | Stabilen profesionalni zapis, primeren za arhivsko digitalizacijo. |
Izboljšava slike ni isto kot ustvarjanje novih informacij
Pri digitalizaciji lahko pomagajo stabilizacija, korekcija barv, uravnavanje kontrasta, zmanjšanje šuma in pravilno razpletanje slike. Vendar noben postopek ne more iz slabo posnetega ali močno poškodovanega izvirnika ustvariti podrobnosti, ki jih na kaseti ni.
Najboljši rezultat dobimo, ko posnetek zajamemo z dobro opremo, brez nepotrebnega ponovnega kodiranja, nato pa naredimo toliko obdelave, kolikor je koristno za gledanje in arhiv.
Povezano z video kakovostjo
Če želite razumeti izvirni medij, preverite še formatni vodič ali posamezne storitve.